sreda, 16. september 2009

Novi novi val

Avtor: Jan Adlešič

Po cesti vsi govorijo: ne maram slovenskih filmov, slovenski filmi ne odsevajo mojega pogleda na svet. Na festivalih je tako: slovenski filmarji dobivajo častne omembe, štipendije, sobotna priloga se polni z njihovimi ponosnimi potopisi, končno priznanja in varnost za mlade javne intelektualce, možnost, da si priskrbijo proračun v višini svoje zgodbe. 
A tu je še problem, agonija izrazne oblike, bolj kot v katerikoli podobni panogi smo priča vihri in srdu slovenske filmske industrije, ko se z erotičnim zanosom požira od navznotraj na dramatičnih sejah, v antiklimaktičnih odprtih pismih! Kakšen slovenski problem! Problem, ki zanika svoj obstoj! Ki gre skozi vse kanale, da se izmakne luči kritike in se prikaže kot vrsta proceduralnih težav. Kje so tu krivi mladi levi režije? Baje smo naleteli na križen ogenj med sredstvi, ambicijami in okusi. Klobčič izgleda prevelik, smrtna zanka pretesna. Še občinstva menda da bežijo na internet, kjer piratizirajo tuje izdelke. A zakaj so potemtakem film, ki si jih boste ogledali ničvredni brez interneta in pripadajočega korpusa informacij?

Torej vemo, da je problem stvaren, problem ljudi in virov, snemalnih lokacij in režiserske ambicije. Čemur boste priča, ta pojav, ti Diegi Menendezi, Petri Bizjaki, Tosje Flakerji-Berceti, itd., so otroci žanrskega geta v sodobnem filmu, torej prva generacija, ki je ugotovila, da se v določenem okolju z omniscentnim pristopom do umetnosti in viri, ki so pač na voljo, neizogibno pride do istega, oprijemljivo žanrskega, rezultata, socialne drame, ljubezenske drame, psihološke drame. Torej, otroci vedo, da je resen obraz, ki ga kažejo odrasli, zrcalo iz papir mašeja in ne iz stekla. Pomislite: prvi oprimki trde postmoderne predrejo naše asketske poze – vprašanja samoidentitete niso več ujeta v telo ali intimno okolje, zdaj jih je treba razbirati iz stanj, pojavov in izkrivitev, ki napovedujejo trk našega filma z zunanjostjo, ki posamezniku ni samo za oporo ali v prepoznanje osebnih napak, ampak je prerasla njegove malopomembne osebne boje – še enkrat si oglejte naslove omenjanih filmov in pomislite, ali morda ne napovedujejo akcije ter plastike. Protagonist je bil že prej v krizi ukrepanja, zdaj pa mu očitno grozi totalni izbris, ker se je dušeče, zamejeno okolje, ki ga je prej držalo v zgodbi končno sprevrglo v sanjsko pokrajino. Namesto naturalističnega urbanita slovenskega filma devetdesetih, je sedanjost izvrgla nekoga, ki je bolj stiliziran, top na otip in uslužen volji režiserske totalitete, ki mora pojesti zgodbo in priti ven z nečim bolj grdim in otipljivim. Čustevni ventili se zapirajo v grozi nad kompresirano slovensko resničnostjo, ki sicer dopušča refleksijo, ne pa tudi ukrepanja. Zato je polje delovanja potrebno prestaviti v pokrajino obče pop-domišljije, preko interneta je treba uiti v kulturo filmskega smetja. Cormanov nedavni obisk v Sloveniji tako ni pomenil še ene priložnosti, da si cinefili segajo v roke in prikimavajo, bil je nič manj kot premik v novo ero na našem majevskem koledarju. 
Ta padec v senzibilnosti se ne kaže zato, ker bi v skladu z njo propadala tudi duhovna obzorja filmarjev, pač pa, ker cel svet, idejni in snovni, čaka na slovenske režiserje neodkrit. Koliko atlasov, grimorijev, žepnih romanov, bo treba prevesti v naš vidni besednjak!

Oj, bolečina premaganih, priznanje, da smo svoj imaginarij po bitki slovenskega nacionalizma navsezadnje le uvozili iz tujine. Ti filmi gredo daleč čez ta vzklik, v teptanje po usodi poraženih, v uveljavljanje neke druge, vseskozi že prisotne a prej zgolj subjektivno izražene domačnosti kot pripovednega jezika. Otroške korake v tej smeri vidite celo že v Hollywoodu, kjer so celo nosilci blockbusterske zgodbe začeli deloma opuščati angleščino – a oni imajo svoj filmski moralni kod in kompas, ki je manj vezan na jezik in posledično tudi manj dovzeten za preoblikovanje preko jezika. Še vedno velja, da je (geografsko) balkanski film stvar miljeja, na jezik vezane kulture obnašanja in čustvovanja. Slovenski filmi pa zdaj delujejo tudi v srbohrvašcini, anglešcini, oskubljenem izraznem jeziku vseh mrtvih stvari če si tako želite, ker je to naravno, ker je to nujen korak v razvijanju naše filmske umetnosti v vseobsežno popolnost. Kako boš premagal specifiko Ljubljane in njenih obrazov? Kako boš dal slovenskemu obraz občega, ki ga tvoje umetniško sebstvo zahteva?

Najprej z posvojitvijo prostorske logike detektivskega romana noir, s postavljanjem dogajanja v serijo nerazločnih, zaprtih prostorov, ki se med seboj ne ločijo prav dosti, saj v takem žanrskem delu dogajanje žene izključno posameznik, prostor pa je odraz njegove njegove družbene marginalnosti in individualne narave njegovega dramskega boja. A poleg te preverjene rešitve se pojavlja nova, potujitev konteksta dogajanja kot v klasični znanstveni fantastiki vzhodnega bloka in ponotranjenje zunanjega, umik preiskovalnega koncepta kinetičnem, ker se drugače ne da več sprožiti nikakršnega vitalnega gibanja znotraj zgodbe in ne povedati kakršnekoli zgodbe (s poudarkom na svobodi izbire).

Zadnja problematika, ki se je bomo dotaknili, je sam način produkcije ter distribucije, ki začenja povsod odstopati od varuških institucij in nujnosti zunanjega odobravanja. Režiser lahko deluje neovirano s svojimi digitalnimi kamerami, bolj ali manj prostovoljnimi igralci in surovim konceptom. Tekstualno cenzuro je nadomestila materialna, zgražanje boste zbudili samo še s proračunom. Večino novih-novih filmov bo tako debitiralo na internetu na različnih enkratnih zastonjskih gledanjih preden se bo srečalo z idejo dvorane, režiserji pa bodo poleg pastirjev-za-vse postali še oglaševalci (prihodnjik pa je tu uporabljen povsem za potrebe članke). Kot se je nekoč ikonično izrazil nek srbski pesnik, katerega ime mi uhaja iz spomina, “in poezijo bodo pisali vsi”, v smislu, da bomo morda videli večje in večje generacije filmskih igralcev. Resničnostni televiziji se je že davno opasalo različne fiktivne koncepte, drznem pa si predlagati, da bi se dalo podobno ustvariti tudi s filmsko produkcijo, da se trenutno neuglednem konceptu da legitimnost in vzlet iz mesenega sveta Satanovega. Morda trdite, da so nastopajoči v filmih te premiere neprimerni? Sam pravim, da so čudovito in golo potrebni, tako kot njihovi liki in besedila.

Podobno kot glasbena industrija, bo tudi filmska reagirala tako na spremembe v tehnologiji, kot tudi na omejitve, ki jih prinaša univerzalni konec plačevanja za sliko in zvok. To hipotetično rimsko cesarstvo sedanjosti bo padlo, na ruševinah velikih kulis z razbitimi avti in rekvizitnim orožjem po tleh pa bodo v kotu snemali novi novi slovenski film, s svojo neugledno sceno, golo ter nujno igro, bizarnostmi, ki si jih še ne smete predstavljati, a toliko bolj obveščeno režijo, ki se bo tako na najnižji točki materialnih sredstev ponovno vzdignila na visoko konceptualno raven starega avtorskega filma (na kar pričujoči filmi že namigujejo!) in gledalca hranila z vedno novimi drobtinami v obliki ključev, sledi, drobnih dodatkov. Če že ne moremo trditi, da bo tudi gledalec sam po sebi postal bolj osveščen glede filmske umetnosti, si vseeno upamo predlagati, da ga bo ta filmska šola drznila ponovno izobraziti. V času, ko vsi ploskajo Tarantinovem poskusu vključiti filmsko teorijo in množico režeče odprtih tekstualnih namigov v film, namenjen mainstreamu, to niti ni neverjetna napoved. 
Raziskali smo torej možnosti in nujnosti bodočega razvoja, ki se razkriva v prvih žarkih tistega, ki je novejše od novega in se šele obljublja. Kot kraj dogajanja je treba paziti Kinoteko in ostale, še manj formalne cinematografske prostore, kjer se bo ta neslavna revolucija po vsej verjetnosti tudi odvila, kar je nekoliko žalostno v luči dejstva, da ravno ti filmi prvič v naši filmski zgodovini zavzemajo pozitiven pristop do žvečenja kokic.