sreda, 20. oktober 2010

Krasni novi novi val #2



Avtor: Lara Plavčak
“Nared neki” in še kaj v podobnem konfuznem slogu so
najpogostejša režiserjeva navodila na snemanjih neodvisnih
filmov in videov. In vseeno delujejo. Ti krasni
novi novi režiserji niso enotna subkulturna scena,
našli so se po povsem naključnih poteh interneta, žuranja in
predlogov za sodelovanje. Do svojih projektov pristopajo s posebno angažiranostjo in jasno predstavo, a ostajajo med procesom vseskozi odprti do nastalih prigod in preprek. Kostumografi, lučkarji in igralci so njihov glavni kapital (socialni!), prijatelji in prijatelji prijateljev, kar rezultira v minimalistiËnih didaskalijskih
rešitvah in absurdni ali pa nepričakovano talentirani igri.
Najbrž je včasih, ko postane pretentavanje no budgeta in snemalnih izvedljivosti posebna veščina, ‘lažje’ presenetiti in napraviti najboljše iz nič, kot pa premosorazmerno osupniti s konkretnim razpoložljivim fondom. Ampak tako začne le še bolj zanimati, kaj bi fantje znali napraviti iz česa večjega, če so se že zdaj tako
entuziastično lotevali intimnih zgodb in spin-offov, poligranih
dokumentarcev in glasbenih videospotov, preizkušanja trdih
žanrov in mešanja ikonografij, eksperimentiranja in preseganja
lastnih zmogljivosti, vsakič drugačnih in novih novih filmov.
Ne toliko da so neodvisni-indie-samorastniški gverilci, ki preigravajo uspešno postmodernistično formulo umetnika kot genija in človeka iz ljudstva, njihovo posebnost prištevam drugam. Filmov ne snemajo zgolj kot režiserji, ampak kot publika! S to hkratnostjo dopolnjujejo, kjer se zdi, da umanjka slovenski filmski
produkciji − gledalca ne mučijo, a ga zato ne podcenjujejo.
Občinstvu in filmu skušajo povrniti entertainment, tisti z veliko
začetnico in funkcijo umetnosti, zabave, izkušnje. Niso več prva
generacija, ki je odrasla s televizijo, niti prva, ki ji je dostopna vsa
potrebna snemalna in montažna tehnologija (so pa med prvimi,
ki lahko svoje filme takoj globalno distribuirajo med porabnike).
Ne črpajo samo iz filmske zgodovine, ampak je zanje vse vir
imaginarnih inspiracij in referenc, od etničnih stereotipov,
lacanovskih bolečin, internetnih fenomenov, geekovske kulture do osebnih dogodivščin, čustvenih problematik, vizualnih ugodij in hommagev risankam lastnega otroštva. Snemajo iz privzgojene naravnosti filmskega jezika, pa naj gre za željo po lastnem izrazu, izpovedi ali prestižu režiserske pozicije. Njihova nova prisila ni
več biti originalen, ampak biti avtentičen.
In še − ste morda opazili, da je ob slovenskih filmih res nenavadno
jesti kokice? No, ti filmi še vedno poskušajo prepričati v
nasprotno.

Ni komentarjev:

Objava komentarja