sreda, 26. oktober 2011

KRASNI NOVI NOVI VAL #3

Avtor: Matjaž Juren

Razdraženih vek sem z mize ponovno dvignil »frišno« kritiko, ki sem jo pisal za Masko, to korifejo med publikacijami scenskih umetnosti. Težka predstava, tale »Sokratov zagovor«…. Politika, psihologija, ostrakizem, teorija, perverzija, demagogija, Kierkegaard, Nietzsche, atavizem, larpurlartizem, eksistencializem, neoliberalizem, ahh kaj bi govoril, saj (najbrž) veste sami... Toda naposled sem se le zbral, principi analitičnega mišljenja so me na tej točki že ničkolikokrat rešili, in omenjeno recenzijo spisal do konca. Seveda, vsakič, ko takole pomislim za nazaj, brez posebnega presenečenja znova ugotovim, da so koordinate vrednosti dela v gledališču popolnoma jasne, malodane absolutne. V teatru pač ni nikakršnega slepomišenja, gor-dol, levo-desno, cigu-migu, nikakršnega »dar-mara«, objektivni kriteriji navkljub zobu časa ostajajo docela nenačeti. Predstava torej je kvalitetna ali pa ni kvalitetna, lahko je seveda tudi popolnoma mlačna, toda ostro in pravično izoblikovana kritiška matrika se, ako se na njene zakone količkaj zanesemo, le redko zmoti, da da…
»Ohh, bi bilo luštno,« sem pomislil »če bi bile tudi pri filmu stvari enako nedvoumne.« Pri tem sem pogledal na uro, se zdrznil in glasno zaklel, »Prekleta žolca!« Ura je bila že tri! Ko sem se oblačil, so mi misli neprostovoljno zatavale: »Hm, zanimivo naključje, tale trojka. Tri kakor tri pri letošnjem Novem novem valu… Moj Bog, sicer pa že zamujam. « Živčno sem zaklenil vrata in smuknil v dvigalo.
Petnajst čez tretjo, torej petnajst minut prepozno sem pritekel v znan lokalček ob Ljubljanici. Moj zmenek me je, vidno nejevoljen, očitno čakal že lep čas. »Zamujate,« je revsknil, jaz pa sem naročil en macchiato (s kapljico vode!) ter kokakolo. Dlani so se mi nekoliko omočile s potom, a začetno živčnost sem uspešno udušil s tem, da sem si po možganih na hitro spustil začetne akorde Mozartovega Rekvijema.
Oprostite, vendar je človek najbrž upravičeno na trnih, ako ima pred seboj takšno avtoriteto, kot sem jo imel v tistem trenutku jaz. Sivobradi gospod (ime bom iz očitnih razlogov izpustil) namreč velja za enega najbolj slovečih cinefilov v državi, pred njim se bojda »tresejo hlače« tako režiserjem, scenaristom in igralcem, kot tudi publicistom sedme umetnosti. Po kulturniških kuloarjih o njem s strahospoštovanjem govore, da sedi doma, neprenehoma gledoč filmske maratone, na vsake kvarte pa k sebi na avdienco spusti tega ali onega filmskega kritika. Iz hiše stopi le ob izjemnih priložnostih, živila in sočivje pa mu trikrat na teden na pragu pušča nek albanski deček.
Cenjeno in spoštovano bralstvo, na tej zdaj točki vam je najbrž že jasno, da so me organizatorji Krasnega novega novega vala počastili s prošnjo, naj jim ob jubilejnem tretjem dogodku spišem krajši spremljevalni sestavek. Prav tu pa se skriva moteče zrno moje stiske, kajti kljub temu, da se imam za več kot zgolj povprečno filmsko pismenega, se ob tem enako dobro zavedam, da je sodobna filmska umetnost veliko bolj razbrzdana, nečista in divja kot njena starejša, gledališka dvojčica in da na tej točki dolžina celuloidnega traku prerašča doseg mojega prijema. Zato sem preko številnih kritiško- internih zvez le uspel priti do kontakta velikega »connoisseur-ja« sedme umetnosti, za katerega se je zdelo, da ga je zgolj omemba Krasnega novega novega vala vzpodbudila k srečanju z mano.
»Torej,« je brez uvoda, povsem lapidarno začel korpulentni erudit. »Najbolj erotičen filmski prizor vseh časov še vedno ostaja slačenje nogavic Anne Karine v Godardovem Bande à part. Saj se zavedate tega? « Starec si je izdatno oslinil ustne.
 »Mislim, da se... Da. «  Okamenelo sem ga poslušal in si plašno zapisoval njegove besede. Kljub temu, da je bil njegov glas raskav, je ‘Bande à part’ izgovoril s popolnim pariškim naglasom. Nisem vedel o čem govori, a bilo je jasno kot nebo nad nama – ta človek je genij.
 »Tako. Holivud je dandanašnji mrtev, crknil je... Same predelave. Evropski film je že dolgo brez duha, kot ena prazna vreča krampirja, Almodovar ga sam ne zmore držati pokonci, Von Trier pa se tam doli nekaj napenja, toda kaj več kot občasnega, mastnega prdca ni sposoben poprdeti. No,saj to dvoje mora biti očitno tudi gledališčniku,« me je ostro pogledal. Pohlevno sem pokimal.
»Tako. In na tej točki prideva do Krasnega novega novega vala, o katerem bi vi radi kaj spesnili, pravite... Ahhh, Cahiers du cinema, Cahiers du cinema !« je nenadoma veselo vzkliknil in čašo vina v velikem loku ponesel k ustom, pri tem pa izdatno pokapljal svojo srajco in namizni prt.
 »Veste, tale Krasni novi novi val mi dodobra ogreje stare kosti. To gibanje mladih, sočnih avtorjev in njihovih takisto svežih idej se upravičeno navzema izraznosti velikanov Francoskega in Ameriškega novega vala... Tako, tako. Razumete, da so me ti čvrsti mladci prisilili v to, da sem iz prašnih polic zopet potegnil bukve o Avtorski teoriji? Neke stvari se eliptično ponavljajo, neke stvari zaživijo in to je dobro, to je odlično! «  Postal je živ, kakor bi ga spekli z elekrtiko, sence poprejšnje čemernosti so se neslavno odplazile stran. »Gre za samoiniciativo, za neodvisnost. Seveda, tehnologija veliko stvari zdaj omogoča, ampak to ni važno. Tukaj je strast nepokvarjena, pritlehnih interesov ni, neobremenjenost, sladka, žanrska neobremenjenost iz teh filmov veje kot deviška menstruacija in lahko vam obljubim, da je v tretji plimi neodvisne avtorske produkcije, ki je rodila letošnji Val, ta neobremenjenost le še bolj vzbrstela... « 
Požirek je izpil na dušek, glasno zacmokljal, nato pa nadaljeval : «Slovenska kinematografija zadnja leta doživlja preporod in Krasni novi novi val je veliki, neinstitucionalni del vsega tega, to mirne duše napišite... pa še nekaj mi je pravkar padlo na pamet, dragi kolega – ste nemara opazili kako so številna tretja nadaljevanja filmov še prav posebej slastna ? Samo pomislite : Rdeča od Treh barv Kieslovskega, Leonovi Dobri, umazani, zli, Alien 3, Gospodar prstanov 3, Indiana Jones 3, Ninja želve 3 – ta je res posrečena, ko potujejo nazaj v času v fevdalno Japonsko hah, pa Umri pokončno 3, Boter 3... aja ne, Boter 3 ne, tisto je precej zanič. Vendar pa ta analogija deluje tudi v obči kulturi, recimo Chopinova klavirska sonata številka tri, pa Kandynskijeva meditacija številka tri, pa Mona Lisa, ki je bila pravzaprav narisana v tretjem poskusu, pa Vinetu tretji del, hja, še celo troedinega Boga imamo, kaj! Hoho... No, pa naj mi župniki oprostijo malce veroučnega humorja, a številka tri od zore civilizacije štrli ven kot nekaj posebnega... skratka, tole vam povem, dragi moj. Ne sprašujte kako, toda videl sem filme Krasnega novega novega vala 3...in kljub navdušenju nad prejšnjima letoma, je letošnja bera resnično nekaj posebnega. Če se lahko izrazim z besedami enega svojih učencev – s kruhom pomazano ! Hujoj, Bog me obvaruj sentimentalnosti, a v tem trenutku bi brez težav dejal, da lahko zdaj, ko vidim, kako zorijo kinematografske jagode mlade generacije, tudi mirno umrjem, heh...«
Ker sem filme z blagoslovom prirediteljev že videl tudi sam, nisem mogel drugega, kot da mu glede kakovosti in izrazne samozavesti isrkeno pritrdim. Zorenje po zorenju je bilo več kot očitno.
 »No, to je nekako to, materiala imate bržkone dovolj. Sicer pa si preberite teoretski dispoziciji  Adlešiča in Plavčakove o prejšnjih dveh krasnonovovalovskih prireditvah. Koristilo vam bo.«
Rahlo, a živahno je odrinil mizo, se nekolikanj raztegnil, mi stisnil roko in odkorakal. V smer Kina Šiške.
Precej počasi se je premikal. V daljavi je izgledal kot da pleše... na valu.

Ni komentarjev:

Objava komentarja